ČRTICE ZA VSAKDANJO RABO

1. MEDITACIJA

Stanje globokega počitka spremlja vsako obliko mentalne koncentracije, ki odvrne ljudi od njihovih običajnih skrbi, strahov in težav. Ko se pojavi relaksacijski odziv, se stres zmanjša. Srčni utrip se umiri, krvni tlak se zniža. Intenzivnost dihanja in poraba kisika upadeta, ker telo ne potrebuje toliko energije. Možganski valovi preidejo iz budnega ritma beta v sproščen ritem alfa ali theta. Dotok krvi v mišice se zmanjša, namesto tega kri preide v možgane in kožo ter ustvarja občutek toplote in umirjene budnosti. Zdi se, kot da se um prečisti. Telesna tkiva resnično postanejo manj občutljiva za stresni hormon, adrenalin in imunski sistem je aktiviran. Telo je mirno. Tudi um je miren. Misli se upočasnijo, človek občuti zadovoljstvo in udobje. Ko dosežemo ravnovesje fizičnega, umskega in duševnega lahko odpravimo miselne vzorce zaradi katerih trpimo.

2. SAMOSPOŠTOVANJE

Spoštovati sebe pomeni, da želimo misliti neodvisno, živeti po svoji pameti in imeti dovolj poguma za zagovarjanje lastni zaznav in sodb. Spoštovati sebe pomeni, da smo pripravljeni vedeti ne le, kaj mislimo, ampak tudi, kaj čutimo, hočemo, želimo, zaradi česa trpimo ali smo jezni in česa se bojimo. In da smo voljni sprejeti svojo pravico, da imamo ta čustva. Spoštovati sebe pomeni sprejemati se, sprejemati tisto kar smo, ne da bi se zatirali ali si nalagali pokoro, ne da bi se karkoli pretvarjali glede resničnosti našega bitja in skušali s tem zavajati sebe ali druge. Sebe spoštujemo če odklanjamo nezasluženo krivdo, po najboljših močeh pa skušamo popraviti, kar smo zares zakrivili. Spoštovati sebe pomeni, da smo zavezani pravici do obstoja, ta pa izvira iz spoznanja, da naše življenje ne pripada drugim in da nismo na svetu zato, da bi izpolnjevali njihova pričakovanja. Za mnoge je to grozljiva odgovornost. Spoštovati sebe pomeni, da smo zaljubljeni v svoje življenje, zaljubljeni v možnost svoje rasti in okušanja radosti, zaljubljeni v proces odkrivanja in raziskovanja svojih posebnih človeških potencialov. Naše napačno mišljenje je posledica tega, da smo pozabili, da smo v resnici dragocena bitja ljubezni in modrosti.

3. IMUNSKI SISTEM

Imunski sistem ima vlogo možganov v telesu. Imunske celice krožijo s krvjo po telesu in tako pridejo v stik skoraj z vsako celico v telesu. Celice, ki jih prepoznajo, pustijo pri miru, druge, nepoznane, pa napadejo. Takšen napad nas varuje pred virusi, bakterijami in rakavimi celicami. Če imunske celice napačno ocenijo nekatere telesne celice, se lahko razvije avtoimunsko obolenje, na primer alergije. Centralni živčni sistem in imunski sistem se med seboj sporazumevata na nešteto načinov po bioloških poteh, ki skrbijo, da se um, čustva in telo ne ločujejo drug od drugega, temveč se med seboj tesno prepletajo. Vrsta raziskav je pokazala, da so kemični prenašalci živčnih dražljajev ki v možganih in imunskem sistemu izstopajo s svojim obsežnim delovanjem najbolj zgoščeni tudi v živčnih predelih, ki uravnavajo čustvovanje. Čustva imajo močen vpliv na avtonomen živčen sistem, ki uravnava skoraj vse, od izločanja insulina do krvnega tlaka. Odkrili so stičišče, na katerem se avtonomni živčni sistem neposredno stika z limfociti in makrofagi, celicami imunskega sistema. Resnično fizično stičišče dopušča živčnim celicam,da sproščajo nevrotransmiterje za uravnavanje celic imunskega sistema, signali potekajo v obe smeri. To pomeni, da živčni sistem ni samo povezan z imunskim, temveč je tudi bistven za njegovo delovanje. Druga ključna pot, ki povezuje čustva in imunski sistem, poteka preko hormonov, ki se sproščajo v stresnem stanju. Katekolamini, kot so adrenalin in noradrenalin, kortizol in prolaktin ter naravni opijati kot beta-endorfini in enkafalini so hormoni, ki se v stresu pospešeno izločajo. Vsak od njih ima močan vpliv na imunske celice, stres zato znižuje imunsko odpornost, vsaj začasno, verjetno zaradi zadrževanja preostale energije, potrebne za reševanje izrednega stanja, ki je tisti hip najpomembnejše za preživetje.

4. NARAVA

Če povem po pravici je malokateri odrasel človek zmožen videti  naravo. Večina ljudi sploh ne opazi sonca. Ali pa je njihovo videnje vsaj zelo površno. Sonce zgolj osvetli oči odraslega človeka, pač pa sije otroku v oči in srce. LJUBITELJ narave je človek, čigar notranji in zunanji občutki so še vedno resnično usklajeni med seboj. Človek, ki je v svoji odrasli dobi v sebi ohranil otroškega duha. Druženje z nebom in zemljo postane del njegove vsakdanje hrane. Ne samo sonce in poletje, vsaka ura in letni čas plačujeta svoj prispevek k veselju. Kadar v polmraku pod oblačnim nebom čez luže snežne brozge prečkam gmajno uživam v občutku neskaljene vznesenosti. Moja sreča skoraj meji na bojazen. Tu v gozdovih človek odvrže svoja leta kakor kača svoj lev, in tam je neodvisno od svojih let vedno otrok.V gozdovih biva večna mladost. V teh nasadih vladata dostojanstvo in svetost,tu je praznik, ki traja vse leto in obiskovalec si sploh ne zna predstavljati da bi se ga kdajkoli v tisoč letih naveličal. V gozdovih se povrnemo k razumnosti in veri. Tam čutim, da me v življenju ne more doleteti nič hudega, nobena sramota, nobena nesreča, ki je narava ne bi mogla popraviti.

Ko tako stojim na goli zemlji, okrog glave mi veje lahen vetrič in povzdignjen sem v neskončni prostor, se porazgubi vsa moja nizkotna sebičnost. Največje veselje, ki ga v nas zbujajo polja in gozdovi, pa je namig na skrivni odnos med človekom in rastlinstvom. Nisem sam in ne priznam. Rastlinje mi prikimava in jaz kimam nazaj. Valovanje vej v neurju je zame nekaj novega in starega obenem. Preseneti me, a mi vendarle ni ne poznano. Njegov učinek je nekaj podobnega kakor žlahtna misel ali plemenito občutje, ki me prešine, kadar se mi zdi, da sem razmišljal pravično ali ravnal prav.

5. L J U B E Z E N

Kakor skrit dragulj sem bil moj goreči žarek me je sebi samemu razkril. Vsaka obljuba duše ima nešteto izpolnitev, vsaka od njenih radosti dozori v novo potrebo. Človeška narava, nedoumljiva, gibljiva, zazrta naprej, že v prvem občutku prijaznosti zasluti dobroto, ki bo s svojo splošno svetlobo premostila vse posamezne ozire. To blaženost uvaja oseben in nežen odnos med dvema, v katerem je čar človeškega življenja. Odnos podoben božanski gorečnosti in zanosu, ki v nekem obdobju zajame človeka ter povzroči prevrat v njegovem duhu in telesu, ga združi z njegovim rodom, ga zaveže družinskim in državljanskim odnosom, ga popelje v naravo z novim razumevanjem, okrepi moč čutov, osvobodi domišljijo, doda njegovemu značaju junaške in posvečene lastnosti, osnuje zakonsko zvezo in človeški družbi podeli trajnost. Tako smo poslani v uk za ljubezen, ki ne pozna ne spola ne osebnosti ne pristranosti, temveč vsepovsod išče vrlino in modrost s ciljem, da bi se še bolj krepila. Po svoji naravi smo opazovalci in zato učenci. To je naše trajno stanje.Vendar nas pogosto zajame občutek, da so naša ljubeča čustva samo šotori za eno noč. Čeprav počasi in boleče, se objekti naše naklonjenosti spreminjajo, kakor se spreminjajo objekti našega mišljenja. Obstajajo trenutki, ko čustva zavladajo človeku in ga vsega prevzamejo, da je njegova sreča odvisna od ene ali več oseb. A ko smo ozdravljeni, spet zagledamo duha, njegov obokani svod, na katerem svetlo sijejo galaksije stanovitnih luči, prisrčne ljubezni in strahovi, ki so zdrsnili čez nas kakor oblaki, pa morajo izgubiti svoj minljivi značaj in se spojiti s seboj, da bi dosegli lastno popolnost. Toda ni se nam treba bati, da bi utegnili na ljubo napredku duše karkoli izgubili. Duši smemo zaupati do konca. Temu, kar je tako čudovito in privlačno kakor ti odnosi, mora slediti in ga nadomestiti samo tisto, kar je še čudovitejše, in tako naprej za vekomaj.

6. ČLOVEK MALO DRUGAČE

Življenje je zaporedje izbir brez konca, od katerih vsaka terja moralno držo, vendar ne le v veličastnih podvigih, temveč v običajnih, vsakdanjih nalogah. Vedi da svet obstaja zate. Ključno za vsakega človeka je njegovo mišljenje. Krepak in kljubovalen kakor je videti ima vendarle krmilo, ki se mu pokorava, to je misel po kateri uravnava vsa svoja dejanja. Spremeniti ga je mogoče le tako, da mu pokažemo novo misel, ki prevlada nad njegovo. Človeško življenje je krog, ki se razvija sam od sebe in ki se iz neznatno majhnega krogca naglo razprostre navzven na vse strani, v nove in večje kroge, brez konca in kraja. Obseg, ki ga bo ta niz krogov, obroč za obročem dosegel je odvisen od moči ali resnicoljubnosti posamezne duše. Kajti notranji napor vsake misli potem ko se je vpela v krožni val okoliščin, je v tem,da se strne in obkroži življenje. Vsaka končna ugotovitev je zgolj prva v nizu novih. Vsak splošen zakon je samo posameznost nekega še splošnejšega zakona, ki se bo kmalu razkril. Za nas ne obstaja nobena skrajna meja, noben omejujoč zid, noben obod. Korak za korakom se vzpenjamo po tej skrivnostni lestvi, koraki so dejanja, novi razgledi so moč. Vsaka naslednja stvar pa ogrozi in obsodi prejšnje dosežke. Stara trditev vedno sovraži novo, tisti ki se oklepajo stare pa kakor, da so pahnjeni v brezno dvoma. Toda oko se kmalu privadi novemu, kajti oko in novost sta posledici enega vzroka, takrat se pokaže nedolžnost in korist novosti, kmalu pa se vsa njena energija izčrpa ter zbledi in shira pred razodetjem nove. Kolikokrat se moramo naučiti tega nauka, ljudje nas nehajo zanimat, ko odkrijemo njihove omejitve. Edini greh je omejitev. Brž ko pri nekom razkrinkaš njegove meje mu je odklenkalo. Ima talent, je podjeten, je izobražen, nič ne zaleže. Še včeraj se ti je zdel brez mejno očarljiv in privlačen, velikansko upanje morje, v katerem bi lahko zaplaval, zdaj ko si odkril njegova obrežja in ugotovil, da je navaden ribnik, ti ni mar, če ga nikoli več ne boš videl. Enako v nas obstaja potreba, da bi si pridobili pregled nad svetovno religijo. Krščanstva nikoli ne moremo spoznati iz katekizma, morda pa ga lahko uzremo s pašnikov, iz čolna na jezeru, obdani s petjem gozdnih ptic. Očiščenim v prvinski luči in vetru, potopljeni v morje čudovitih oblik, ki nam jih ponuja polje, nam bo mogoče uspelo s pravim pogledom zaobjeti biografijo za nazaj. PRAV ZAKON VEČNEGA NAPREDOVANJA UREJA VSE TISTO ČEMUR PRAVIMO ČLOVEK.

7. S T R A H

Negotovost, dvom, sovraštvo, nestrpnost, netolerantnost, objestnost, opravljivost, sebičnost, zavist in podobna čustvena stanja so le različni obrazi strahu, oziroma načini na katere se odzivamo na zunanje dražljaje, ko nimamo izgrajene zdrave podobe o sebi ter svoji vlogi in mestu v toku življenja. Vse oblike strahu so vedno povezane z določenim dogodkom, okoliščinami, občutki, predstavami, prepričanji oziroma našim odnosom do njih, saj je strah neločljivo povezan z našim načinom razmišljanja. Pogostejši je, če dogodke v sedanjosti in vse tisto, kar nas čaka v prihodnosti, povezujemo z minulimi slabimi izkušnjami ali privzgojenimi negativnimi stališči, če pa je način našega razmišljanja optimističen se z njim srečamo redkeje. Glede na to za kakšno obliko in intenziteto strahu gre se nanj odzivajo različni deli telesa, pogosto tudi celo telo, saj gre za telesni odziv, ki je imel v osnovi, ko je šlo za fiziološki strah pozitiven namen. V daljni preteklosti, ko je človek živel preprosteje in je v naravi večkrat prišel v situacijo, ko je bil življenjsko ogrožen mu je spontana reakcija s katero se telo odzove na življenjsko ogroženost dala dodatno energijo, ki jo je potem sprostil v boju ali begu. Vendar pa se danes strah, kot posledica življenjske ogroženosti, pojavlja silo redko. Strahovi s katerimi se soočamo danes so psihološki. Telesni odzivi so sicer enaki kot pri fiziološkem strahu, a pri psihološkem nastanejo kot posledica neke miselne predstave, ki jo prepoznamo kot grožnjo, čeprav nima običajno nobene zveze s kakršnokoli obliko objektivne nevarnosti. Do takšnega odziva pride najpogosteje v primerih, ko pričakujemo, da bo prišlo do situacije, katere se bojimo pa čeprav gre morda le za to, da bi morali večji skupini nekaj povedati. Najpomembnejša razlika med fiziološkim in psihološkim strahom pa je v tem, da se pri fiziološkem običajno val energije, ki ga je strah sprožil, sprostil v boju ali begu, pri psihološkem pa do takšne energijske praznitve ne pride, ampak povečan energijski impulz razjeda telo.

Šele, ko fizično zbolimo, pogosto ne dojamemo, da je do tega prišlo zato ker delamo nekaj narobe in ne čutimo potrebe, da bi preverili v kolikšni meri vladajo našim stališčem in prepričanjem različni strahovi. To je značilno predvsem za tiste, pri katerih je bolezen posledica depresije. Nagnjeni so namreč k odvisnosti od drugih,saj imajo občutek, da sami svojih problemov ne morejo reševati. Zato prepoznajo fizično bolezen kot nekaj, kar bo uredil zdravnik. Pogosto celo mislijo, da so njihovi psihični problemi posledica fizičnih. In pojem ozdravitve se seveda ne nanaša le na zajezitev ali začasno odpravo fizične bolezni z zdravili, spremembo prehrane, bolj zdravim načinom življenja, ampak je povezan tudi s spremembami stališč, prepričanj in čustvenih stanj, ki so nas v bolezen pahnila. Spremeniti moramo torej misli in čustva, s tem tudi telesno kemijo. Najpomembnejša je sprememba čustev saj je v vsaki situaciji čustveni odziv hitrejši, kot možganski. Informacije, ključne za čutne odzive, namreč potujejo med nevroni v času velikostnega reda tisočin sekunde, možgani pa porabijo za izgradnjo stališč do nekega zunanjega dražljaja, približno desetine sekunde. K pozitivni telesni kemiji pripomorejo tudi drobni življenjski užitki, kot so sprehod, pogovor in podobno, predvsem pa to,da najdemo v svojem življenju nek smisel.

8. EVOLUCIJA ZLORABE DROG

Nove raziskave postavljajo stare teorije o tem, zakaj smo ljudje nagnjeni k zasvojenosti od drog, na dvom.

Zakaj ljudje zlorabljajo droge? To vprašanje ni samo za zaskrbljene starše, ki ga postavljajo. Je tudi globlje vprašanje, ki ga postavljajo biologi.

Na splošno smo vsa živa bitja oblikovana tako, da smo ustvarjeni za zagotavljanje lastnega preživetja. A vendar smo zelo pogosto nagnjeni k destruktivnemu obnašanju z zlorabo drog. Ta slabost izgleda kot ahilova peta v evoluciji in je potrebna razlage. Znanstveniki ponavadi podajo razlago, da so droge kemikalije, ki neprimerno sprožijo senzorje v možganih, ki v osnovi nimajo takega namena. Njihov namen je nagrada, ko človek zadovolji svoje osnovne potrebe na zdrav način. Možgani nimajo obrambe pred to kemijsko prevaro. Ponavadi je bilo to razloženo z teorijo, da so bile droge neznane v človekovem okolju, ki je vplivalo na evolucijo.

Nove študije kažejo, da so bili možgani oblikovani, da namerno zaznajo droge in jih izkoristijo. Čeprav je njihova zloraba nezdrava, avtorji te študije predvidevajo, da je mnenje, da droge prevarajo možgane napačno. »Dokazi kažejo, da so bili ljudje in živali v preteklosti izpostavljene drogam skozi ves čas evolucije.« [1] je zapisal avtor študije, Roger Sullivan iz Kalifornijske univerze v časopisu Proceedings of the Royal Society B: Biological Sciences.

Najbolj popularne droge so strupi v razstlinah, ki so se razvili za zaščito razstlin pred plenilci. Na primer nikotin, glavna sestavina cigaret, ki zasvoji, pomaga tobaku za zaščito pred insekti, sesalci in drugimi živimi bitji, ki jedo tobak. Dodatni dokaz za to je dejstvo, da ob prvi uporabi droge imajo uživalci neprijeten občutek. Zato, ker so razstline na zemlji dalj časa, kot ostala živa bitja, je dejstvo, da so naši predniki že od začetka z njimi v stiku. Vse to kaže, da so bili naši predniki redno izpostavljeni neurotoksinom in je narobe misliti, da so naši možgani nič hudega slutče žrtve. Ostaja nejasno, kakšna je resnična evolucijska razlaga zlorabe drog. Paradoks ostaja, zakaj snovi, ki so oblikovane kot strupi, vplivajo tako ugodno na počutje ljudi.

Ena izmed možnosti obstaja, da so živali uporabljale razstlinske strupe v svojo korist, za obrambo pred paraziti. Če je to res, bi pomenilo, da je evolucija, proces pri katerem se živa bitja prilagodijo in spremenijo, da zadovoljijo okoljstvene zahteve, lahko oblikovala naše možgane tako, da nas spodbujajo k jemanju drog. To bi lahko vsebovalo spremembo naših možgan tako, da povežejo zaužitje droge z občutkom dobrega. Vendar pa so znanstveniki zapisali, da seveda obstajajo druge možnosti.

9. ZGODOVINA ZLORABE DROG

»Ljudje uporabljajo droge v taki ali drugačni obliki že tisoče let. Vino je bilo v uporabi že v zgodnjem Egiptu, narkotiki že od leta 4000 pred Kristusom in prva medicinska uporaba marihuane je bila dokumentirana leta 2737 pred Kristusom na Kitajskem.« [2] Zloraba drog se je pričela šele v 19. stoletju, ko so začeli izločati psihotropne snovi iz rastlin. Potem je sledil čas, ko je bila uporaba teh na novo odkritih snovi, kot je morfij in kokain, popolnoma nenadzorovana in so jo predpisovali zdravniki za ogromno različnih bolezni. Na voljo so bile v medicini,  prodajali so jih potujoči trgovci in lekarne, ali pa so bile prodajane preko pošte. Med Ameriško civilno vojno je bil mofij v prosti uporabi in ranjeni veterani so se vrnili domov z zalogami morfija in hipodermičnih igel. Uporaba opija se je zelo razširila. Na začetku 19. stoletja je ocenjeno, da je bilo v Ameriki približno 250,000 ljudi zasvojenih s psihotropnimi substancami.

Problem zasvojenosti v svetu je bil prepoznan postopoma. Leta 1875 so bili v Združenih državah sprejeti prvi zakoni, ki so prepovedali hiše z opijem v San Franciscu Skozi leta se je javno mnenje o nevarnosti drog zelo spreminjalo. Nalepke na cigaretih ljudi počasi postavljajo na dejstvo, da je kajenje škodljivo in da zasvoji. Pojavila so se tudi opozorila o škodljivostih alkohola in prepoved oglaševanja brez teh opozoril. Začelo se je govoriti o pomirjevalih, ki jih predpišejo zdravniki in zasvojijo. Tudi kofein je prišel pod drobnogled.

Pripravil in uredil: Bojan.